Budilka zvoni. S težko roko jo izklopim. Ura je pol šestih zjutraj. Bo treba vstat in odšibat v službo. Hitro v kopalnico, vmes pristavim kafetjero za kavo, ter oblečem službeno obleko. Na balkonu ob cigareti popijem mojo prvo jutranjo kavo. Zaklenem vrata stanovanja in se z dvigalom spustim v pritličje bloka. Izpod sedeža skuterja vzamem čelado, jo nataknem na glavo in po cesti oddrvim proti službi.

Pri vratarju vpišem čas prihoda, vzamem torbico s ključi in dokumenti službenega vozila in pohitim v skladišče. Malček zamujam danes, verjetno bo še kdo, saj smo minuli vikend premaknili naše ure naprej, v poletni čas. Nam manjka ena ura spanja in dokler se telo ne bo navadilo novega bioritma bo tako, zaspano vsako jutro. Kava me že čaka, sodelavci se samo smejijo. Po kavi pogledam koliko dela me čaka danes, sortiram pošto in pakete in jih naložim v prazne zabojnike. Ostanek pa skrbno zložim v tovorni prostor službenega kombija. Še zadnja kava pred odhodom na teren. Sedem v kabino kombija, pregledam če imam vse potrebno in se odpeljem novim dogodivščinam naproti. Moje delo poteka v sosednjem mestu. Nič lepšega kot delo na terenu, sploh če je lep sončen danes, kot je danes. Delo mi lepo teče, brez težav in hitro. In že je čas za malico. S sodelavci se dobimo, pojemo vsak svoj sendvič, malo pokramljamo in se odpravimo vsak v svojo smer.

Pred koncem se še ustavim na bencinskem servisu, natočim gorivo v skoraj prazen rezervoar in po najkrajši poti proti pošti. Kombi parkiram na varno pod nadstrešek, izpolnim vse potrebne formularje in pri vratarju vrnem torbico v omaro. Delo za danes končano. Tako je vsak dan, skoraj vedno enako, enaki ljudje. Samo vreme in letni časi se spreminjajo. Tako že četrto leto zapored. Biti poštar je pravi užitek.