Kadar otroku kaj prepovemo, ga začne vedno bolj zanimati, zakaj ima to prepoved. Ker ga to zanima skuša to kar mu je prepovedano tudi izvesti, saj ga zanimajo posledice.

Ko otroku nekaj prepovemo je naša dolžnost, da tudi pojasnimo zakaj ima to prepoved in pojasnimo kakšne bodo posledice če to prekršijo. Komunikacija med otrokom in staršem mora biti v tem momentu izpostavljena, saj mora tudi starš videti, da otrok razume prepoved.

Starejši mladostniki so seveda bolj naivni in seveda, ko zunaj vidijo znak prepovedan vstop, jih takoj zanima kaj je za tem znakom in posledično tudi ustopijo. Ko ustopijo in če je po možnosti nastavljen kak alarm, se alarm sproži in lahko da pride lastnik ali pa celo policija. Otroci so v tem primeru v težavah. Pokliče se starše in otroke odpeljejo domov, kjer so seveda kaznovani, s tem da jim starši razložijo da to ni bilo lepo ravnanje in da posledice žal morajo biti. Če v takih primerih starši otrok ne kaznujejo se seveda lahko taka dejanja ponavljajo. Dokler so otroci mladi, hujših posledic še ni, če pa so že odrasli in polnoletni ima policija vso pravico jih zadržati.

Zato je potrebno z otrokom govoriti vsakič ko prekrši neko prepoved, da kasneje ne pride do hujših zapletov. Večje prepovedi kot so, večje kazni obstajajo za vsak prekršek.

Prepovedi niso slabe stvari treba jih je le razumeti in upoštevati. Ne obstaja noben dober razlog za kršenje in radovednost v primeru kaj bi se zgodilo če nekaj storimo kar ne smemo. Če nam je vse lepo pojasnjeno in razumemo posledice, ni nobenega razloga za kršenje.

Prepovedi so tam za naše dobro in nam ne želijo nič žalega. Tam so zaradi naše varnosti in ni razloga za radovednost. Enostavno jih sprejmemo in se jih izogibamo, če ne lahko pride do nepotrebnih posledic, ki si jih nihče ne želi.…