Dolgo časa sem si, iskreno povedano, mislil, da sem čustveno že precej dorasel oziroma da je moja čustvena inteligenca precej dobra. Skozi leta se mi je namreč zdelo, da sem na tem področju naredil veliko, saj sem doživel kar nekaj novih stvari in pridobil izkušnje, ki so mi omogočile narediti marsikaj. Poleg tega sem na ta način tudi precej okrepil svojo osebno rast. Največ k temu je prispevalo to, da sem se za nekaj časa preselil na svoje. Zdelo se mi je logično, saj sem bil že dovolj star, da pridobim takšno novo izkušnjo, ki me je na koncu o meni naučila res ogromno.

A kljub vsemu temu, kar sem doživel, bi rekel, da je bila moja čustvena inteligenca pri odraslih – kako jo krepiti. Dolgo nisem vedel, kje začeti, zato sem raziskoval, kako lahko za kaj takšnega poskrbim in kako to sploh krepiti. Skozi izkušnje pa sem spoznal, da to ni nekaj, na čemer lahko delaš tako, kot bi treniral mišice; gre za proces, ki traja leta in leta, praktično vse življenje.

Pri tem te lahko razne izkušnje veliko naučijo in tako se sčasoma poveča tudi čustvena inteligenca. Brez izkušenj tukaj pač ne moreš narediti ničesar.