Osebno mislim, da je osebna rast ključnega pomena v življenju vsakega. Če tega ni, je to zelo dober recept, da človek ostane na enaki točki celo življenje. To vsekakor ni moj cilj v življenju. Želim rasti, napredovati, doživeti kaj zanimivega v življenju. Vsaka sprememba se pa začne najprej znotraj sebe, šele potem se začne realizirati v zunanjem svetu.

Takšnih podobnim manjših razlogov ni malo, ki mi pomagajo, da se vsak dan po malo posvečam sebi in iščem metode, s katerimi napredujem v življenju. Lažje bi bilo, če bi bila že v okolju, ki bi bilo takšno kakršnega si želim, ampak nisem še. Ta del je včasih edini rahlo težaven pri tem, da bi bila osebna rast hitrejša, ker me slabe navade sem ter tja še vedno premamijo. Ampak na srečo je območje udobja že tako neudobna, da nikoli ne zdržim dolgo tam. Tako se zelo hitro zopet odpravim po poti naprej in se posvečam sebi in rasti.

Največji izziv, ki sem ga imela, je, da se sem bila sama. Sama s sabo in s svojimi sanjami vizijami. Zelo so velike in včasih me je skrbelo, da tega ne bom zmogla sama. Potem sem pa videla, da bi z ljudmi, ki me vlečejo dol še težje, kam prišla. In tako je postalo zavedanje, da bom sama na tej poti, precej bolj enostavno. Pa tudi saj zares nisem sama. Komaj sedaj, ko je osebna rast na pravi poti, spoznavam ljudi, s katerimi se povezujem na drugačne načine, vsekakor pa tako, da mi pri rasti pomagajo. Včasih sem si osebna rast zagotovo popolnoma drugače prestavljala. Predvsem sem pa že v sami predstavi mnogo bolj komunicirala. Ena izmed boljših dejstev, ki sem jih slišala, je bila, da ni slabih in dobrih misli, ampak so samo netrenirani in trenirani možgani, ki skrbijo za to, kakšna je osebna rast in kakšna bo.…