Spominjam se, kako smo v osnovni šoli prvič obeležili dan slovenske hrane, s posebnim poudarkom na pobudi ‘slovenski zajtrk’. Takrat se mi je zdelo nekaj posebnega, ves razred zbran ob mizah, na katerih ni bilo čokoladnih kosmičev ali rogljičkov iz trgovine, temveč domač kruh, maslo, med, mleko in jabolka. Preproste sestavine, a zanje sem takrat prvič slišala, da so pridelane pri slovenskih kmetih.

Tudi kasneje, kot odrasla, sem se večkrat spomnila tega dne. Z možem živiva blizu manjše kmetije, kjer redno kupujeva mleko in jajca. Letos sva se odločila, da bova za dan slovenske hrane tudi midva pripravila pravi slovenski zajtrk, tak, kot bi ga lahko jedla pri stari mami. Zjutraj sem spekla domač kruh, iz hladilnika vzela maslo lokalne mlekarne, na mizo postavila kozarec medu iz sosedovega čebelnjaka in sveža jabolka z domače jablane.

Ob zajtrku sva sedela brez naglice, brez telefona, z mislimi pri hrani in tistem, kar predstavlja. Slovenski zajtrk je več kot le obrok, je opomnik, kako pomembno je podpirati domačo pridelavo, se ustaviti in ceniti preproste okuse.

Zdaj se tega obreda drživa vsaj občasno tudi čez leto. Ni vedno vse slovensko in domače, a trudiva se, ne le zaradi okusa, ampak zaradi vrednot, ki jih tak zajtrk nosi s seboj. Ko jéva slovenski zajtrk, imam občutek, da nisva le sit, ampak tudi povezana z nečim več. Z ljudmi, ki s trudom ustvarjajo to hrano, in s spomini, ki jih takšna preprostost prinese na plan.

Odkar imava otroke, je slovenski zajtrk dobil še večji pomen. Želiva jima pokazati, od kod prihaja hrana, kdo jo prideluje in zakaj ni samoumevna. Ko skupaj namažemo kruh z medom ali narežemo jabolko, to ni le obrok, je pogovor o naravi, spoštovanju do dela in o tem, kaj pomeni jesti lokalno. Slovenski zajtrk je za nas postal majhna tradicija, ki nas povezuje, uči hvaležnosti in spominja, da kakovost pogosto raste tik za domačim pragom.…