Kar je okoli, je … del celote

Prav ali ne – ko razmišljamo o svoji parceli, običajno najprej razmišljamo o hiši, ki jo bomo zgradili. To ni niti nelogično niti nenavadno; hiša bo navsezadnje naše zavetje in dom. In ko je hiša končno tam in smo v njej že prijetno ugnezdeni, stalno srečujemo tisto, kar je okoli. Vendar, kar je bilo prej okoli, se sedaj, začuda, drži našega doma. In zdaj začnemo razmišljati: »Ti, kaj bi tja ob dovoz dala, da bi malo vhod zakrilo?« »Hm … samo kdaj bi bilo pa fino tudi zunaj sedet.« »A veš, da bi pa imela malo domače zelenjave.« »Ma, je dišala tista lipa, ko je cvetela, a si predstavljaš, da imaš tako pred hišo?!« »Krščen matiček, je pusto zunaj, ko je zima!« In potem počasi gradimo, postavljamo, pregrajujemo, sadimo, tlakujemo, zakrivamo … malo tu, malo tam, malo tako, malo drugače. Istočasno ugotavljamo, da je prostor zunaj drugačen: nima sten, oken, vrat in strehe – skupaj se drži po dolgem in počez, in kar postaviš tukaj, se vidi tudi tam. Roko na srce, kar smo umestili ali posadili ali zgradili, ne izgleda najbolje, čeprav nekako služi svojemu namenu.

 

2_Bernard Trainor Edgewood

 

Da bi naredili prijeten in uporaben prostor, je treba najprej pozabiti na to, da imamo hišo in vrt, in nato ugotoviti, da imamo hišo z vrtom ali celo vrt s hišo. Brez skrbi, ugotovitev ni samoumevna niti za vsakega arhitekta. Če ste imeli srečo in ste najeli arhitekta, ki je to razumel, potem vam je olajšal zadevo in omogočil neprimerljivo boljšo bivanjsko izkušnjo v hiši z vrtom oz. na vrtu s hišo.

Obogateni s tem spoznanjem začnemo prostor gledati kot celoto. Sprašujemo se o tem, kdaj in zakaj se kje gibljemo ali zadržujemo. Spoznavamo prostor in opazujemo, kako potuje sonce, kje je vetrovno, kje se nam odpirajo pogledi, kje bi se radi skrili pred njimi, kje se počutimo prijetno, kje in kako izstopamo iz hiše, kje in kako vstopamo na parcelo … Nato se zatopimo v lastne želje in potrebe. Razmišljamo, kaj, kdaj in kako si želimo početi zunaj hiše in tudi ali radi rijemo po zemlji, pulimo, rahljamo, strižemo, sekamo in grabimo ali pa za stik z naravo raje preizkušamo svoje opazovalske sposobnosti, ki jih krepimo na kavču, opasani z odejo. Čisto možno je, da odkrijemo, da smo razred zase in ne sodimo v ti dve kategoriji. Odlično pravzaprav, ker to pomeni, da smo dobro spoznali svoje želje in da vemo, da v resnici ni nič črno-belo in se za vsakega najde (beri: lahko ustvari) prostor pod soncem. Spoznati lastne želje in potrebe je enako pomembno kot vsi predhodni in nadaljnji koraki.

Ko vemo, kaj želimo, začnemo razmišljati, kako bi naše želje lahko postale prostor.

Žal mnogokrat nastane nov problem, ko ugotovimo, da imamo kar nekaj prostora, vendar je ta čudno razčlenjen, kar je lahko posledica nepremišljene umešenosti objekta, dovoza ali drugih elementov na parceli ali pa same oblike in velikosti parcele. V takih primerih se moramo zavedati, da je možnih kar nekaj prijemov krajinskega oblikovanja (oblikovanja odprtega prostora), ki nam lahko pomagajo pri urejanju prostora. Zato lahko kljub temu, da odprti prostor nima sten, oken, vrat in strehe, s pravimi prijemi prostor zamejimo, uokvirimo, poudarimo, zakrijemo, povežemo, zmehčamo, odpremo … Ob tem pa je zelo pomembno, da se različne rabe prostora med seboj ne izključujejo in da ustvarimo prostor, ki nam bo odgovarjal tako po svoji funkciji kot po značaju. To pomeni, da bo prostor na koncu v ravnovesju oblik, volumnov in površin, s katerimi bo odgovarjal našim potrebam in obogatil naše bivanje v hiši z vrtom ali na vrtu s hišo.

Na središča in okolice … na celote!

 

Ana Ogrič (ana@arhnasvet.si)


Viri slik:

– naslovnica: Andrea Cochran Landscape Architects, 2016 (http://acochran.com/stone-edge-farm/3rurm52ajo5zz1f9gzn9kor5z1e9tr)
– slika: Bernard Trainor + Associates, 2016 (http://bernardtrainor.com/projects/edgewood/)